V letošnjem šolskem letu se je vrtec priključil projektu Etika in vrednote, ki poteka po mnogih šolah in vrtcih v Sloveniji. V  času, ki ga živimo, smo zelo spremenili vrednote in ko razmišljamo, zakaj se nam določeni cilji odmikajo, zakaj kar nismo zadovoljni sami s sabo, kako, da smo pozabili na hvaležnost za tisto kar imamo, kar naprej razmišljamo, česa vse še nimamo…  Morda pa ne živimo čistih pravih vrednot? Prav zato se nam zdi pomembno, da otrokom predstavimo vrednote, ki so usmerjene v dobro človeka in družbe. Jeseni smo se dotaknili pravičnosti, trenutno pa se srečujemo s tradicijo.

V februarju sta si Pust in Prešeren podajala roki, zato smo ju skušali nekako povezati. Začeli smo s pogovorom o dr. Francetu Prešernu.  Otroci iz starejših dveh skupin so spoznavali njegovo poezijo ter si ogledali rojstno hišo v Vrbi, kjer so izvedeli veliko zanimivega iz njegovega življenja. Hkrati so spoznali tudi tipično slovensko hišo s predmeti, ki so jih uporabljali v času pesnikovega življenja. Najbolj sta otrokom ostali v spominu zibelka in črna kuhinja.

Iz zakladnice ljudskega izročila smo potegnili pravljico o Povodnem možu. Spoznali so jo vsi otroci iz vrtca, tudi najmlajši. Obiskala jih je knjižničarka Lidija, ki je ob ilustracijah otrokom povedala zgodbo, ti pa so ji z zanimanjem prisluhnili. Starejši otroci pa so poleg ljudske zgodbe spoznali tudi tisto o Urški, ki jo je spesnil dr. France Prešeren.

Kaj je tradicija v našem vrtcu?

To, da vsako leto pripravimo prireditev ob kulturnem prazniku z naslovom »Otroci otrokom«. Vsaka skupina se s svojo točko predstavi vrstnikom iz vrtca. Letos jo je obiskal sam Povodni mož, ki je povezoval nastopajoče.

Že tretje leto zapored smo naredili pred pustom »Pusta«, ki nas razveseljuje pred vhodom v vrtec. Letos je bil to Povodni mož, seveda narejen izključno iz naravnih materialov, kajti po pustnem času smo ga vrnili v reko Radovno, kjer ima svoj grad. Odplaval je po rečnih brzicah, pomahali smo mu in mu zaželeli srečno pot.

Na pustni torek je zdaj že tradicionalni tudi obisk Občine in rajanje na vaškem trgu. Letos je rajanje zaradi dežja odpadlo, so pa bile  maškare povabljene v prostore Občine, kjer so jih čakale pustne sladkarije. Župana ni bilo. Namesto njega je prišel doktor s stetoskopom in strašansko težkim kovčkom za prvo pomoč. Ko se je gospod doktor pojavil med vrati, mi je ena od malih maškar prišepnila: »Sem pa mislil, da je župan… « in se hudomušno nasmehnila. Pustne norčije se niso zaključile na Občini. V povorki so maškare odšle proti Gorjanskem domu, kjer jih je čakal čarodej Toni. Čaral je in čaral. Med tem čaranjem je bilo polno smeha, presenečenj in nazadnje je svoj nastop zaključil s plesom, na katerega so bile povabljene vse maškare.

Otroci v skupini Pikapolonice so se pogovarjali, kako so si v starih časih v zimskih večerih krajšali čas z igro Človek ne jezi se. Družno so ustvarili svojo igro, ki se navezuje na pravljico o Ledenem kraljestvu. Spoznali so jo v decembru. Zaradi njenih pravljičnih junakov se jih je močno dotaknila. Povezali so pravljico z ekologijo in tradicijo. Iz plastenk so izdelali pravljične junake, na velik karton pa so narisali in pobarvali kroge po katerih bodo hiteli v svoje domove. Ko je bil Človek ne jezi se narejen, se je pričela igra. Otroci so se igrali podobno kot včasih, s poudarkom na obvladovanju čustev ter s  pogovori, kako lahko bolje odreagiramo v kočljivih situacijah, ko privre na dan agresija  –  razvoj čustvene inteligence, bi rekli po novem.

Otroci so v skupini Medvedki spoznavali državne simbole in jih povezali z izvrstnimi slovenskimi športniki, ki trenutno zmagujejo v zimskih disciplinah. Otroci so do potankosti spoznali grb in zastavo ter kdaj in kje se pojavljata. Seveda pa niso mogli mimo slovenske himne in Prešerna.

Kako pa najmlajšim otrokom predstaviti tradicijo?

Vzgojiteljice so tu neizmerno iznajdljive. V skupini Piščančki so otrokom predstavile stare predmete (likalnik, perilnik, vrvico in kljukice), jim praktično pokazale njihovo uporabo ter ob tem prepevale slovensko ljudsko pesem. Otroci so dobili v roke likalnike (igračo) in so posnemali vzgojiteljice.

V skupino Miške sta vzgojiteljici prinesli starinske mlinčke. Otroci v tej skupini so že nekoliko večji, zato so lahko z veliko vnemo in močjo mleli kavo in orehe. Pri tem so morali malo počakati, saj je bila zaradi zanimive dejavnosti vrsta, ob tem pa priložnost za učenje strpnosti. Med čakanjem so opazovali vrstnike in se učili, kako vrteti mlinček, kam letijo zmleti orehi in kam se shranjuje zmleta kava. Spet drugi so se učili, da ni potrebno čakati, če si med tem, da prideš na vrsto poiščeš drugo dejavnost, ob kateri se učiš denimo, kako spraviti različne oblike v zabojček z različnimi odprtinami.

Ostale skupine bodo tradicijo vnesle med dejavnosti v času do aprila, ko bosta na vrsti vrednoti delo in ustvarjalnost.

Tradicija ni vrednota, ki bi bila v vrtcu najbolj pomembna, je pa potrebna, saj spominja na identiteto naroda. Prav je, da imamo pri upoštevanju tradicije pravo mero, kajti prevelik poudarek bi znal ustvariti past, v katero bi se lahko ujeli. Poleg nje si moramo dopustiti veliko svobode, da se lahko razvije ustvarjalnost, ki je nujno potrebna za napredek in razvoj.

Tradicija nam daje varnost, je nekaj kar poznamo, saj se dotika naših  korenin. Pri ustvarjalnosti navadno ne poznamo poti, a če imamo pri delu z otroki postavljene jasne cilje, jih tudi uresničujemo. Vsaka realizacija cilja pomeni tudi nov začetek… in mlinček se ponovno zavrti…