Rdeča nit letošnje prireditve za starše, sorodnike, in občane je bila IGRA. Ko slišimo to besedo, jo najprej dodelimo otrokom, saj se res najpogosteje pojavlja pri njih. Ko pa pogledamo bolj na široko, opazimo, da se igramo tudi v odrasli dobi. Dalj čas se igramo, bolj  ohranjamo v sebi otroškost. To pa ne pomeni, da smo otročji, ampak, da smo sposobni v sebi ohraniti posebne kvalitete, ki so značilne za otroke (da smo iskreni, sproščeni, gibčni, hitri, neobremenjeni z drugačnostjo, neobremenjeni z okolico, smo dosledni pri upoštevanju pravil in še bi lahko naštevali…).

Prireditev je bila posvečena igri, ki je najvažnejša aktivnost v vrtcu ter tradiciji, ki je del projekta Etika in vrednote in poteka v vseh skupinah. Nekaj o tem so si obiskovalci predstave lahko prebrali v februarski številki Gorjanca, nekaj od tega pa so si ta dan ogledali v živo.Otroci iz vseh skupin so se na odru igrali različne igre, ki so bile vzete bodisi iz slovenske tradicije ali iz  sodobnega sveta. Otroci so tradicijo skušali izraziti z ogljem – risbice so krasile ozadje odra, nekaj tradicije, ki so jo otroci prinesli od doma, je je bilo skrbno razstavljene v bližini odra, ostala pa je bila na razstavnem prostoru v avli šole.

Zahvalili smo se vsem staršem in starim staršem, ki so prinesli stare predmete v vrtec. Otroci so si jih v skupinah ogledali še bolj od blizu, z nekaterimi so rokovali, vzgojiteljice so jim povedale za kaj se je določen predmet uporabljal, otroci pa so ga lahko preizkusili tudi praktično.

V vrtcu upoštevamo staro slovensko tradicijo najpogosteje ob Novem letu, v pustnem času,  ob 8. marcu, pred Veliko nočjo.

Seveda pa smo poleg stare slovenske tradicije v vrtcu ustvarili svojo vrtčevsko tradicijo, npr. obisk tetke Jeseni, babice Zime, pomladne vile, tedenska praznovanja jeseni, pomladi, kulture, čistilna akcija z babicami in dedki, tudi letošnji nastop je že tradicionalen, saj poteka vsako leto v spomladanskem ali novoletnem  času s tem, da ima vsako leto drugačno tematiko.

Pred začetkom programa sta ravnatelj gospod Milan Rejc in župan gospod Peter Torkar pozdravila vse navzoče.

Še posebej pa so nas počastili s svojo prisotnostjo trije gostje:

gospa Bernarda Poklukar  Novak, mamica od Neže in Miha, ki obiskujeta vrtec in Anamarije in Lovrota, ki sta že v šoli, nas je s svojim lepim glasom razveselila v uvodu in s solo vložki polepšala zaključno, skupno pesem.

gospod Florjan Tišler, Majin dedek je popestril prehode med posameznimi skupinami z igranjem na harmoniko,

gospod Nejc Herman akademski glasbenik klarinetist, zaposlen v orkestru slovenske policije ter profesor klarineta v Glasbenem ateljeju Amabile, ki je napisal variacije na temo pesmice Igramo se. Predstavil nam je, kako se klarinet igra s pesmico ter zelo nazorno to tudi pokazal z mimiko.

Otroci iz skupine Veverice so uprizorili igro Človek ne jezi se.

Ivica Knaflič se je igrala z obiskovalci prstno igrico Igramo se.

Otroci iz skupine Pikapolonice so se igrali gibalni igrici Kakšen sem – vsak izmed njih je po mikrofonu izrazil svoj gibalni vzorec in Psiček brez utice, kjer so predstavili svojo hitrost.

Otroci iz skupine Medvedki so se igrali igro To je moja desna roka in prstno igro Miška in krt ter zapeli uspavanko za miško in krta.

Igrici Pada dežek in Vlak so predstavili otroci iz skupine Mucki.

Kako kuje konja kovač in kako kuha muha Primaruha so se igrali otroci iz skupine Čebelice.

Igro ob pesmi Psiček nima repa več in Deset prstkov so se igrali otroci iz skupine Miške in najmlajši otroci iz skupine Piščančki so zaplesali ob pesmici Ringaraja.

Ob koncu prireditve je zadonela skupna pesem iz ust otrok, mamice Bernarde ter iz ust obiskovalcev. Vsi so bili povabljeni na ogled razstave starih predmetov.

Gospoda župan in ravnatelj sta se vsem strokovnim delavkam z nageljčki zahvalila za trud in dobro delo.

Ob koncu prireditve je Ivica Knaflič, pomočnica ravnatelja, ki je koordinirala predstavo, povabila obiskovalce na razstavo starih predmetov. Poleg tega je podelila misel, ki jo je ujela na internetu:

“Pri otrocih ni majhnih korakov. Vse, kar storijo in naredijo, so velike stvari. Predvsem srca imajo večja kot mi – odrasli. Vanje spravijo vse, kar vidijo in vse, česar se zavedajo – tudi majhen kamenček, ki so ga opazili na cesti, listek z drevesa, poljubček kar-tako, mravljico ali črička, predvsem pa vse ljudi, ki so okoli njih …”